Glavna razlika med reaktivnimi zaviralci gorenja in aditivi za zaviralce gorenja je njihov način uporabe in njihov vpliv na lastnosti polimerov.
Reaktivni zaviralci gorenja se uporabljajo kot monomeri v procesu sinteze polimerov, postanejo del polimerne molekularne verige s kemično reakcijo. Tovrstne molekule, ki zavirajo gorenje, vsebujejo elemente, ki zavirajo gorenje (, kot so brom, klor, fosfor itd.) in reaktivne funkcionalne skupine, lahko sodelujejo pri polimerizaciji ali kondenzacijskem procesu reakcije, in oblika kemične vezi s strukturo polimera. Prednosti reaktivnih zaviralcev gorenja vključujejo manjši vpliv na fizikalne in mehanske lastnosti ter električne lastnosti plastike ter dolgotrajno zaviranje gorenja. vendar slabosti vključujejo višjo ceno, manj vrst in ozek obseg uporabe , se običajno uporablja samo za termoreaktivne plastike, se včasih uporablja za termoplaste, količina nanosa pa je relativno majhna, predstavlja približno 10%-20% zaviralcev gorenja 12.
Dodatki za zaviranje gorenja se dodajo med predelavo polimerov, v tekoči ali trdni obliki in se vmešajo v plastiko med oblikovanjem plastike. Ta vrsta zaviralca gorenja in polimera je le preprosta mešanica , zato pri izboljšanju lastnosti zaviralca gorenja polimerov hkrati pogosto vpliva na fizikalne in mehanske lastnosti polimerov. Prednosti dodanih zaviralcev gorenja vključujejo enostavno uporabo, široko uporabnost, uporabo celotnih zaviralcev gorenja 80 %-90%, ki se pogosto uporabljajo v termoplastih 12.
Na splošno se reaktivni zaviralci gorenja povezujejo s polimeri s kemično reakcijo, malo vplivajo na lastnosti polimerov, vendar so stroški visoki in obseg uporabe ozek; , aditiv za zaviranje gorenja je dodan polimeru s fizičnim mešanjem, je priročen za uporabo, je poceni, lahko vpliva na fizikalne in mehanske lastnosti polimera.